Tehnične zahteve za zatiče vključujejo predvsem lastnosti materiala, dimenzijsko natančnost, strukturno kakovost, površinsko obdelavo in zmogljivost montaže. Ustrezne materiale je treba izbrati na podlagi dejanskega okolja uporabe in pogojev stresa. Običajni materiali vključujejo ogljikovo jeklo, legirano jeklo in nerjavno jeklo, kar zagotavlja, da imajo materiali zahtevano trdnost, trdoto in žilavost. V zvezi z dimenzijami je treba strogo nadzorovati ključne parametre, kot so premer zatiča, dolžina, okroglost, ravnost in končni posnetek, da se zagotovi pravilno prileganje med izdelkom in montažno luknjo. Pri zatičih, ki zahtevajo visoko natančnost pozicioniranja, je treba skrbno nadzorovati tolerance dimenzij in površinsko hrapavost, da se izognete težavam pri namestitvi, nenatančnemu pozicioniranju ali zrahljanju med uporabo zaradi dimenzijskih odstopanj. Poleg tega mora biti površina izdelka brez napak, ki vplivajo na delovanje, kot so očitne razpoke, robovi, udrtine in korozija.
Tehnične zahteve za pritrdilne elemente zakovice se osredotočajo predvsem na plastičnost materiala, trdnost kovičenja, dimenzijsko stabilnost in kakovost oblikovanja. Ker kovice zahtevajo plastično deformacijo za oblikovanje spoja med namestitvijo, mora material imeti ne le zadostno mehansko trdnost, ampak tudi dobro duktilnost in sposobnost oblikovanja, da prepreči razpoke, zlom ali nezadostno deformacijo med kovičenjem. Med načrtovanjem in proizvodnjo izdelka je treba premer glave, dolžino stebla, premer stebla in obliko glave razumno določiti glede na debelino in strukturne zahteve materialov, ki se povezujejo. Pri slepih zakovicah je treba kontrolirati tudi prileganje med trnom in telesom zakovice ter končne mere po kovičenju.
